Kako se znebimo strahu?
Moj največji strah je bil včasih javno nastopanje. Vedno, ko sem po službeni dolžnosti moral kaj povedati pred večjo množico ljudi, je bilo to zame kot najhujša kazen. Postal sem ves rdeč, otrdel sem, tresle so se mi noge in roke, v grlu sem čutil cmok, stiskalo me je v prsih in me dušilo.
Tisto kar sem imel za povedati sem povedal kar se da hitro in po možnosti skrajšal na minimum, da bi le lahko čim prej pobegnil. Pravzaprav sem po navadi povedal precej manj kot bi moral. Imel sem namreč občutek, da me vsi ocenjujejo, mi sodijo, da me ne bojo marali, bal sem se, da bom povedal kak nesmisel, ipd. Skratka, strah me je popolnoma paraliziral.
Ko sem šel decembra 2005 prvič na sedemdnevni seminar o metodi Sedona v ZDA sem samo dvakrat ali trikrat delal na strahu oziroma vsega skupaj morda tri ure. Neizmerno sem bil presenečen, ko sem dober mesec kasneje imel priložnost skupaj s prijateljico iz Škotske voditi vikend seminar v Romuniji pred okvirno 80 udeleženci, večina so bili zdravniki in univerzitetni profesorji in nisem občutil niti kančka strahu.
No, pravzaprav sem še vedno imel v začetku rahel neprijeten občutek, ki pa je tekom prvih minut seminarja popolnoma in dokončno skopnel. Bil sem presenetljivo miren in celo užival med tem, ko sem predaval in vodil skupino. Na koncu seminarja sva celo doživela presenečenje, saj so pripravili ogromno pojedino za vse skupaj in nama celo spekli torto za vsakega posebej. Skratka bili so navdušeni nad seminarjem in to so tudi pokazali na čudovit način.
Kako se torej s pomočjo metode Sedona lahko znebimo strahu?
Strah je samo čustvo tako kot vsa ostala čustva, ki jih doživljamo. Najbolj direkten način je, da uporabimo enega ali več osnovnih orodij metode Sedona. Na primer:
Namesto, da podležemo strahu ali se mu upiramo, mu izrečemo dobrodošlico, pozdravimo ga, dovolimo mu, da je, sprejmemo ga najbolje kot lahko.
Uporabimo osnovna vprašanja:
Kaj čutim sedaj?
Ali lahko ta občutek izpustim?
Ali bi zpustil, ta občutek?
Kdaj bi izpustil?In ponavljamo po potrebi, za vsak nadaljnji občutek, ki se pojavi.
Dovolimo si pogledati v samo jedro strahu. Kaj je onkraj te besede oziroma oznake “strah”? Kaj je onkraj vseh teh telesnih občutkov?
Pri čustvu strahu pa lahko uporabimo tudi eno tudi bližnjico.
Vse česar se bojimo, podzavestno “želimo”, da se nam zgodi.
Kako, prosim? Pa saj si tega ne želim! Če je tudi vaša reakcija taka, je to čisto normalno. Vendar, razmislite o sledečem:
Kaj se zgodi, ko vidite ali doživite nekaj česar se bojite? Ponavadi si rečemo: »Upam, da se kaj takega meni ne bo zgodilo.« ali »Upam, da se to ne bo zgodilo ponovno.«. Naš um razmišlja samo v slikah. Torej, ko si rečemo »upam, da se meni kaj takega ne bo zgodilo«, vidimo v umu sliko tega, kar pravzaprav ne želimo. Um besed negacije kot so »ne«, »nikoli«, »nikdar«, »pod nobenim pogojem« ne zna prevesti v sliko in jih preprosto izpusti.
Torej če se bojimo, da bomo imeli prometno nesrečo, in po naključju vidimo razbit avto ob cesti in si rečemo nekaj v stilu »Upam, da se meni to ne bo zgodilo«. In kaj vidimo v svojem umu? Seveda sliko razbitega avtomobila. S tem, ko držimo to sliko v svojem umu, le ta prične s kreativnim delom, da uresniči to sliko. V angleščini obstaja rek, ki ga je Lester Levenson dosti ponavljal: »Fear and it will appear« oziroma »boj se in to se ti bo zgodilo«.
Boj se, in to se bo pojavilo
Torej z uporabo stavkov negacije si popolnoma nehote naš strah samo povečujemo in ga tako jačamo. Namesto, da kontroliramo svoj jezik, kar običajno ne deluje, lahko uporabimo sledeča vprašanja za opuščanje strahu:
Kaj se bojim, da se bo zgodilo? (dovolite si, da vam um pokaže “sliko” kaj naj bi se slabega zgodilo)
Ali lahko izpustim željo, da bi se to zgodilo? (odgovorite si da ali na, kakor čutite)
Ti dve vprašanji ponavljamo dokler slika našega strahu ne izgine. Vem, da drugo vprašanje izgleda morda rahlo hecno in nelogično, vendar si ga kljub vsemu zastavite. Vzemite to kot eksperiment in poglejte kaj se bo zgodilo. Strah ima lahko več vzrokov, zato si dovolite, da ti dve vprašanji postavljate večkrat in si dovolite, da vam um dejansko pokaže vse slike, česar se bojite. Za vsako sliko posebej opustite željo, da bi se vam ta slika uresničila. Mimogrede, “slika” je lahko le občutek. Nekateri si težko vizualiziramo, vendar bolj čutimo ali slišimo. “Slika” je mišljena kot kombinacija vseh čutov, ki se jih zavedamo.
Sam sem se znebil svojega strahu pred javnim nastopanjem na ravno ta način. Sam postopek zna biti sila zabaven, ko si enkrat dovolite, da vam um pokaže vse svoje zgodbice zakaj se je »dobro« bati nečesa. Seveda se v resnici izkaže, da te zgodbice nimajo ponavadi nobene prave osnove in jih je zelo lahko opustiti. Obilo zabave vam želim ob uporabi te tehnike.