Še dve misli o željah
V prispevku prejšnjega tedna sem opisal kako je cilj japonskega lokostrelstva – kyudo-a, odstraniti vse želje, da bi zadeli tarčo, saj le tako lahko dosežemo stanje shin-zen-bi oziroma v prevodu “resnica-dobrota-lepota”, kjer popolnoma naravno zadenemo tarčo. Oziroma kako so želje le nemir in stres, ki onemogoča, da bi dejansko dosegli želeno ali zadeli tarčo. Tudi Lester Levenson, ki je navdihnil metodo Sedona, je vedno govoril, da so želje le agonija pomanjkanja.
Prva misel, ki bi jo rad danes izpostavil, je tudi eden izmed razlogov zakaj se tako radi oklepamo tega občutka želenja, poželenja, hrepenenja, sle, čeprav je to le občutek pomanjkanja, ki ni ravno najbolj prijeten. Res, da je veliko prijetnejši od apatije, žalosti in strahu, vendar v svoji osnovi je to omejujoč občutek, ki povzroča mnogo trpljenja in bolečine.
Torej razlog zakaj se tako radi držimo poželenja je, ker verjamemo, da nas ta občutek želenja motivira. Verjamemo, da si moramo nekaj želeti za to, da to lahko potem tudi dosežemo. Verjamemo, da so želje tista motivacija ali gibalo, ki nas izpolnjuje in žene naprej. Verjamemo, da če nimamo želje, ničesar ne storimo. Verjamemo, da nas želje osrečujejo in bogatijo. In podobno.
Pozivam vas, da sami preverite kaj je tisto kar vas resnično motivira in žene naprej. Ali je to omejujoči občutek želje, ki je le odraz občutka pomanjkanja in nepopolnosti ali je to kaj drugega?
Res je, da nas prav vsi občutki motivirajo do neke mere. Vendar po moji izkušnji nas negativni občutki motivirajo le k temu, da se ustavimo, oziroma nas motivirajo, da se držimo nazaj. Apatija, žalost, strah, poželenje, jeza in ponos so negativni občutki, ki nas precej bolj zaustavljajo, kot vzpodbujajo.
Po drugi strani, nas pozitivni občutki, kot so pogum, sprejemanje in mir, precej bolj motivirajo v tisto kreativno in pozitivno smer. Vendar po moji izkušnji, ne negativni ne pozitivni občutki niso tisti poglavitni vir motivacije. Le navidezno tako izgleda.
In ravno zato vas pozivam, da sami raziščete kaj je tista resnična motivacija ali vzvod, ki vas žene naprej. Občutki se nenehno spreminjajo. En trenutek smo lahko apatični in čisto na tleh, že v naslednjem pa lahko skačemo od veselja. Skratka, občutki na površju so v nenehnem toku in se nenehno spreminjajo. Kaj je tisto kar drži vašo ladjo trdno usmerjeno v želeni smeri?
Druga misel se tudi navezuje na želje. Tokrat bom predstavil morda za koga šokantno idejo. Nenehno se pogovarjamo o svojih željah. Želim več denarja, želim boljše razmerje s svojim partnerjem, želim bolj odgovorne otroke, želim povišico, želim dobro zdravje, želim to in ono, želim, želim, želim…
Vendar kaj če je tisto, kar si resnično želite, že vaše? Kaj če je vaša resnična želja že vse to, kar imate prav zdaj v tem trenutku? Kaj če si želite prav takšno življenje, kot ga živite sedaj?
Gre za zelo preprosto formulo. Imate to, kar si želite, zato ker so vaša dejanja proizvedla vaše rezultate. To niso bile ne vaše besede, ne vaše želje. Po moji izkušnji so besede in želje, le drobni in nepomembni valovi na površju našega oceana. Kar resnično šteje je ocean sam, z vsemi svojimi kvalitetami in lastnostmi.
Ena želja ali misel na površju ne pomeni prav ničesar in ta drobcen val v ničemer ne spremeni oceana. Naše življenje je po moji izkušnji, že sedaj odraz tega kar si resnično želimo in kar je primerno za nas v tem trenutku in to je odraz vseh naših želja, občutkov, misli in ostalih dejavnikov tako zavednih kot nezavednih.
Če želite spremeniti ocean, morate spoznati ocean. Ena sama želja ali tisoče želja ali celo milijone želja, ne spremeni prav ničesar in še manj oceana. To so le valovi na površju, ki oceanu ne pomenijo ničesar. Ocean je še vedno ocean, neglede ali je na površju vse mirno ali divja neurje in je površina razpenjena in nazobčana z neštetimi orjaškimi valovi.
Kaj si torej resnično želite? Kakšno življenje želite, da uteleša vaš ocean? In predvsem, kaj boste naredili, da boste želeno dosegli?