Nekaj nasvetov pri izpuščanju
Tokratni članek se navezuje bolj na osnove izpuščanja in vsebuje nekaj praktičnih nasvetov, ki nam lahko zelo pomagajo, kadar izpuščamo sami.
Ko sem začenjal s to metodo sem jo vzel zelo intelektualno. Razumsko mi je bila sicer zelo všeč, vendar mi je manjkal tisti praktični del. Ko sem metodo uporabljal le na intelektualnem nivoju, so rezultati sicer prišli, vendar v precej manjši meri kot sedaj, ko uporabljam metodo dejansko na čustvenem nivoju. Prav tako so po moji izkušnji lahko v začetku drobne težave, ki nas lahko bodisi upočasnijo pri rabi teh tehnik ali nas celo popolnoma odvrnejo od njih.
Kaj je dejansko tukaj in sedaj?
To vprašanje nam lahko zelo pomaga, tako da nas spomni, da pogledamo kaj dejansko čutimo, vidimo in slišimo v tem trenutku. Po moji izkušnji, še posebej kadar verjamemo, da imamo kako težavo, smo dobesedno izgubljeni v zgodbah, ki si jih pripovedujemo, da preprosto izgubimo stik s tem kar je dejansko v temu trenutku tukaj. Izgubljeni smo v zgodbah o svojem trpljenju, težavah, mukah, kaj vse je narobe, kaj nam manjka, kaj želimo, kako se dogaja krivica ipd. in seveda tudi v pozitivnih zgodbah.
Težava z zgodbami je v temu, da so vedno o temu kar je bilo, nimajo pa nikakršne povezave s tem kar dejansko v temu trenutku je. Vse zgodbe so o preteklosti. Če si torej ponavljamo neprijetne zgodbe iz preteklosti, ki jih motivirajo negativni občutki, bomo tudi sedaj v temu trenutku izkušali negativne občutke in samo nadgrajevali zgodbo in jo naredili bolj resnično. In tako se ujamemo v zanko negativnih oziroma neprijetnih občutkov, ki se odraža v zgodbi, ki si jo neprestano pripovedujemo.
Vprašanje kaj je dejansko tukaj in sedaj, nam pomaga, da si vsaj za trenutek prenehamo pripovedovati to našo zgodbo in pogledamo kaj je dejansko tukaj in sedaj. Pomaga nam, da vsaj za trenutek stopimo korak nazaj od vsebine zgodbe in pogledamo bolj široko sliko.
Kar je tukaj in sedaj so vedno le slike, zvoki in občutki. Je slišanje, videnje in čutenje (in še ostala dva čuta, ki pa ju ponavadi ne uporabljamo toliko). Z drugimi besedami, kar je tukaj in sedaj so slike, zvoki in občutki, ki jih vidimo oziroma slišimo oziroma čutimo v svojem umu.
Te slike, zvoki in občutki lahko navidezno izvirajo zunaj nas in jih zaznavamo preko svojih čutil ali pa jih ustvarjamo sami v svojem umu v obliki notranjih podob oziroma slik, zvokov, ki jim pravimo naše misli ali občutki v telesu.
Takoj, ko dodelimo ime ali oznako tem slikam, zvokom ali občutkom smo že angažirali svoj um in spomin in tisto kar zaznavamo, je samo še odsev dejanskega. Tako dodamo psihološko komponento, kar je tisto, kar povzroča trpljenje in bolečino.
Takoj, ko presodimo, da so določene slike, zvoki in občutki v redu, drugi pa morda niso v redu, smo dodali psihološko komponento, ki prinaša nelagodje. Takoj, ko si morda rečemo: “tile občutki, ki jih čutim v telesu mi niso všeč”, si povzročimo psihološko bolečino. Občutki sami nikoli ne bolijo. Bolečina pride samo takrat, ko nekaj sami označimo, da je neprijetno. Prav tako slike, zvoki in občutki, ki jih zaznavamo direktno, nikoli niso problematični in nikoli ne povzročajo ne bolečine in ne trpljenja.
Prvi korak pri izpuščanju je torej samo to, da si dovolimo opaziti kaj je tukaj in sedaj. Za trenutek si dovolimo pozabiti zgodbe, ki si jih pripovedujemo in se osredotočimo samo na slike, ki jih sedaj vidimo v svojem umu, zvoke oziroma misli, ki jih sedaj slišimo v svojem umu in občutke, ki jih sedaj čutimo v telesu.
Zelo pomaga, če si dovolimo za trenutek prenehati presojati, analizirati, razlagati ali kakorkoli drugače interpretirati to kar zaznavamo. Enostavno si samo dovolimo za nekaj trenutkov samo čutiti to kar čutimo, slišati to kar slišimo in videti to kar vidimo.
Na primer. Če čutimo strah ali celo občutek panike, si dovolimo za trenutek ustaviti in pogledati kaj dejansko čutimo, vidimo in slišimo v temu trenutku. Tako lahko morda opazimo, da si v temu trenutku pripovedujemo zgodbo, ki je pravzaprav zgodba, ki nam jo pripoveduje ta občutek strahu ali panike, vidimo podobe, ki nam jih prikazuje ta strah in čutimo nekakšno napetost v telesu. To kar zaznavamo niti ni potrebno imenovati ali označiti ali kakorkoli drugače okarakterizirati. Preprosto si samo dovolimo nekaj trenutkov čutiti, videti in slišati to kar je.
Že samo to dejanje pogosto povzroči, da pride do spontane izpustitve in to čisto samodejno, ne da bi nam bilo treba storiti karkoli. Seveda pa je v začetku zelo priporočljivo, da si zastavimo vprašanja, ki nam pomagajo pri izpuščanju. Na primer:
Ali lahko izpustim to kar čutim v temu trenutku?
Ali bi izpustil ta občutek?
Kdaj bi ga izpustil?
S temi vprašanji in odgovarjanjem na njih ni dobro hiteti. Vzemite si čas. Če se vam pa vseeno navidezno zatakne in določenega občutka ne morete izpustiti, se lahko še vprašate:
Ali bi raje še naprej čutila ta občutek ali bi bila raje svobodna?
Počasneje je bolje
Drugi nasvet je tudi zelo preprost. Počasneje je bolje. V začetku, ko sem vse skupaj izvajal le intelektualno v glavi, je moj um želel seveda pomagati. Pomagal pa mi je predvsem tako, da je kar sam odgovarjal na vprašanja za izpuščanje in to iz spomina in kar se da hitro.
Seveda gre tako lahko vse zelo hitro a slaba stran je, da se še vedno počutimo enako kot prej. Skratka, če na vprašanja za izpuščanje odgovarjamo avtomatsko z umom in iz spomina, se ne zgodi prav veliko. Um se že morda zabava vsaj nekaj časa, a neprijetni občutki lahko ostanejo.
Zato je ključnega pomena, da ko si postavimo vprašanje za izpuščanje, dejansko pogledamo in si dovolimo začutiti tisto kar je in šele nato si dovolimo spontano odgovoriti na vprašanje. Torej dovolimo si dejansko pogledati in tudi zaznati to kar čutimo, vidimo in slišimo v temu trenutku. Torej počasneje je bolje.
Vendar tudi ni potrebno, da gre vse skupaj prepočasi. To, da pogledamo in nekaj zaznamo, je lahko samo trenutek ali dva oziroma nekaj sekund, če uporabim konkretno mersko enoto.
Obstaja past tudi v drugi smeri. Če predolgo gledamo, zelo radi spolzimo nazaj v zgodbo, ki smo si jo pripovedovali ali celo pričnemo analizirati ali kako drugače predalčkati to kar zaznavamo, oziroma spletemo novo zgodbo. Skratka dovolimo si iti počasi a ne prepočasi.
Po moji izkušnji je ravno to, da naš um zelo rad prevzame vajeti in prične sam odgovarjati na vprašanja za izpuščanje, ne da bi sploh zavestno pogledali kaj čutimo, vidimo in slišimo v temu trenutku, je tisto kar naredi coaching precej bolj uspešen, kot kadar izvajamo metodo sami.
Skratka če nas sprašuje vprašanja za izpuščanje kdo drug, dejansko pogledamo in šele nato odgovorimo. Če pa si vprašanja postavljamo sami, zelo rad odgovarja kar um sam in zato je lahko tudi rezultat morda malce slabši. Vendar z malo vaje lahko zelo hitro napredujemo in ves postopek poteka precej hitro, zabavno in učinkovito in tudi rezultati so lahko izjemni.
Za konec tega članka pa še citat Sri Nisargadatta Maharaj-a, ki mi je zelo pri srcu.
Samo spoznajte, da sanjate sanje, ki jim pravite svet in prenehajte iskati izhod. Sanje niso vaš problem. Vaš problem je, da vam je všeč en del sanj in ne drugi del. Imejte radi vse ali nič in prenehajte se pritoževati. Ko vidite sanje kot sanje, ste naredili vse kar je potrebno.