Metoda Sedona® - bližnjica do svobode

Za tokrat sem pripravil članek, ki se navezuje bolj na osnove opuščanja in vsebuje nekaj praktičnih nasvetov, ki nam lahko zelo pomagajo, kadar opuščamo sami. Ko sem začenjal s to metodo sem jo vzel zelo intelektualno. Razumsko mi je bila sicer zelo všeč, vendar mi je manjkal tisti praktični del. Ko sem metodo uporabljal le na intelektualnem nivoju, so rezultati sicer prišli, vendar v precej manjši meri kot sedaj, ko uporabljam metodo dejansko na čustvenem nivoju. Prav tako so po moji izkušnji lahko v začetku drobne težave, ki nas lahko bodisi upočasnijo pri rabi teh tehnik ali nas celo popolnoma odvrnejo od njih.

Če morda osnovne tehnike opuščanja še ne poznate ali jo še niste poskusili dejansko uporabiti v praksi priporočam, da si preberete članek, ki opisuje osnovno tehniko.

Kaj je dejansko tukaj in sedaj?

To vprašanje nam lahko zelo pomaga, tako da nas spomni, da pogledamo kaj dejansko čutimo, vidimo in slišimo v temu trenutku. Po moji izkušnji nas je večina tako izgubljenih v zgodbah v katerih živimo, da preprosto izgubimo stik s tem kar dejansko v temu trenutku je. Izgubljeni smo v zgodbah o svojem trpljenju, težavah, mukah, kaj vse je narobe, kaj nam manjka, kaj želimo, kako se dogaja krivica ipd. in seveda tudi v pozitivnih zgodbah.

Težava z zgodbami je v temu, da so vedno o temu kar je bilo in nimajo nikakršne veze s tem kar je v temu trenutku. Vse zgodbe so o preteklosti. Če si torej ponavljamo neprijetne zgodbe iz preteklosti, ki jih motivirajo negativni občutki, bomo tudi sedaj v temu trenutku izkušali negativne občutke in samo nadgrajevali zgodbo in jo naredili bolj resnično. In tako se ujamemo v zanko negativnih oziroma neprijetnih občutkov, ki se odraža v zgodbi, ki si jo neprestano pripovedujemo.

Vprašanje kaj je dejansko tukaj in sedaj, nam pomaga, da si vsaj za trenutek prenehamo pripovedovati to našo zgodbo in pogledamo kaj je dejansko tukaj in sedaj. Pomaga nam, da vsaj za trenutek stopimo korak nazaj od vsebine zgodbe in pogledamo bolj široko sliko. In kar je tukaj in sedaj so vedno le slike, zvoki in občutki. Je slišanje, videnje in čutenje (in še ostala dva čuta, ki pa ju ponavadi ne uporabljamo toliko). Z drugimi besedami, kar je tukaj in sedaj so slike, zvoki in občutki, ki jih vidimo oziroma slišimo oziroma čutimo v svojem umu. Te slike, zvoki in občutki lahko navidezno izvirajo zunaj nas in jih zaznavamo preko svojih čutil ali pa jih ustvarjamo sami v svojem umu v obliki notranjih podob oziroma slik, zvokov, ki jim pravimo naše misli ali občutkov v telesu.

Takoj, ko dodelimo ime ali oznako tem slikam, zvokom ali občutkom smo že angažirali svoj um in spomin in tisto kar zaznavamo je samo še odsev dejanskega. Tako dodamo psihološko komponento kar je tisto, kar povzroča trpljenje in bolečino. Takoj, ko presodimo, da so določene slike, zvoki in občutki v redu, drugi pa morda niso v redu, smo dodali psihološko komponento, ki prinaša nelagodje. Takoj, ko si morda rečemo tile občutki, ki jih čutim v telesu mi niso všeč, si povzročimo psihološko bolečino. Občutki sami nikoli ne bolijo. Bolečina pride samo takrat, ko nekaj sami označimo, da je neprijetno. Prav tako slike, zvoki in občutki, ki jih zaznavamo direktno, nikoli niso problematični in nikoli ne povzročajo ne bolečine in ne trpljenja.

Prvi korak pri opuščanju je torej samo to, da si dovolimo opaziti kaj je tukaj in sedaj. Za trenutek si dovolimo pozabiti zgodbe, ki si jih pripovedujemo in se osredotočimo samo na slike, ki jih sedaj vidimo v svojem umu, zvoke oziroma misli, ki jih sedaj slišimo v svojem umu in občutke, ki jih sedaj čutimo v telesu. Zelo pomaga, če si dovolimo za trenutek prenehati presojati, analizirati, razlagati ali kakorkoli drugače interpretirati to kar zaznavamo. Enostavno si samo dovolimo za nekaj trenutkov samo čutiti to kar čutimo, slišati to kar slišimo in videti to kar vidimo.

Na primer, če čutimo strah ali celo občutek panike, si dovolimo za trenutek ustaviti in pogledati kaj dejansko čutimo, vidimo in slišimo v temu trenutku. Tako lahko morda opazimo, da si v temu trenutku pripovedujemo zgodbo, ki je pravzaprav zgodba, ki nam jo pripoveduje ta občutek strahu ali panike, vidimo podobe, ki nam jih prikazuje ta strah in čutimo nekakšno napetost v telesu. To kar zaznavamo niti ni potrebno imenovati ali označiti ali kakorkoli drugače okarakterizirati. Preprosto si samo dovolimo nekaj trenutkov čutiti, videti in slišati to kar je.

Že samo to pogosto povzroči, da pride do spontanega opuščanja in to čisto samodejno, ne da bi nam bilo treba storiti karkoli. Seveda pa je v začetku zelo priporočljivo, da si zastavimo vprašanja, ki nam pomagajo pri opuščanju. Se pravi "Ali lahko opustim to kar čutim v temu trenutku?", "Ali bi opustil ta občutek?" in "Kdaj?".

Počasneje je bolje

Drugi nasvet je tudi zelo preprost. Počasneje je bolje. V začetku, ko sem vse skupaj izvajal le intelektualno v glavi, je moj um želel seveda pomagati. Pomagal pa mi je predvsem tako, da je kar sam odgovarjal na vprašanja za opuščanje in to iz spomina in takoj. Seveda gre tako lahko vse zelo hitro a slaba stran je, da se še vedno počutimo kot prej. Skratka, če na vprašanja za opuščanje odgovarjamo avtomatsko z umom in iz spomina se ne zgodi prav veliko. Um se že morda zabava vsaj nekaj časa, a neprijetni občutki ostanejo.

Zato je ključnega pomena, da ko si postavimo vprašanje za opuščanje, dejansko pogledamo in si dovolimo začutiti tisto kar je in šele nato si dovolimo spontano odgovoriti na vprašanje. Torej dovolimo si dejansko pogledati in tudi zaznati to kar čutimo, vidimo in slišimo v temu trenutku. Torej počasneje je bolje. Vendar tudi ni potrebno, da je vse skupaj prepočasno. To, da pogledamo in zaznamo, je lahko samo trenutek ali dva oziroma sekundo ali nekaj sekund, če uporabim konkretno mersko enoto.

Obstaja past tudi v drugi smeri. Če predolgo gledamo, zelo radi spolzimo nazaj v zgodbo, ki smo si jo pripovedovali ali pričnemo analizirati ali kako drugače predalčkati to kar zaznavamo oziroma spletemo novo zgodbo. Skratka dovolimo si iti počasi a ne prepočasi.

Po moji izkušnji je ravno to, da naš um zelo rad prevzame vajeti in prične sam odgovarjati na vprašanja za opuščanje, ne da bi sploh zavestno pogledali kaj čutimo, vidimo in slišimo v temu trenutku, je tisto kar naredi coaching precej bolj uspešen, kot kadar izvajamo metodo sami. Skratka če nas sprašuje vprašanja za opuščanje kdo drug, dejansko pogledamo in šele nato odgovorimo. Če pa si vprašanja postavljamo sami, zelo rad odgovarja kar um sam in zato je lahko tudi rezultat slabši. Vendar z malo vaje lahko zelo hitro napredujemo in ves postopek poteka precej hitro, zabavno in učinkovito in tudi rezultati so lahko izjemni.

Za konec tega članka pa še citat Sri Nisargadatta Maharaj-a, ki mi je zelo pri srcu.

"Samo spoznajte, da sanjate sanje, ki jim pravite svet in prenehajte iskati izhod. Sanje niso vaš problem. Vaš problem je, da vam je všeč en del sanj in ne drugi del. Imejte radi vse ali nič in prenehajte se pritoževati. Ko vidite sanje kot sanje, ste naredili vse kar je potrebno."

Ponudba brezplačnega coachinga

Še vedno imate čas, da se do konca tega meseca, oziroma do sobote, 31. 1. 2009 prijavite za dve brezplačni uri coachinga z mano. Pohitite, mesec bo kmalu naokoli.

Kako se naročiti na coaching?

Coaching poteka ali preko telefona ali preko računalniškega omrežja s programom Skype.

Predhodno se je potrebno naročiti na uro coachinga, tako da me ali pokličite na mobilni telefon 051 422 477 ali mi pošljite e-mail.

Po potrjenem terminu, me ob dogovorjeni uri pokličite na stacionarni telefon v omrežju In.Life št.: 059 204 536 preko katerega izvajam coaching ali preko Skype-a. Ta telefon je aktiven le ob dogovorjeni uri, zato je predhodni dogovor nujen.

Sredina srečanja

Danes v sredo, 21.1. 2009 se bo sestala skupina za opuščanje neželenih občutkov, ki se dobiva vsako sredo ob 19h na Linhartovi 64 v Ljubljani. Skupina je odprta vsakomur in je namenjena vadbi tehnik metode Sedona. Prostovoljni prispevki. Vljudno vabljeni.

Lep pozdrav
Milan

p.s. Zelo me zanimajo vaši komentarji. Če vas je članek pritegnil ali vam je vzbudil kakšno vprašanje ali dve, mi pišite. Prav tako  mi napišite če želite, da napišem kakšen članek o metodi Sedona glede kakšne konkrete teme ali vprašanja oziroma področij kje in kako bi se lahko metoda uporabila.