Prejšnjič sem poskušal vsaj v grobem opisati kakšen občutek je, ko pričenjaš videti lastne omejitve in kako spoznaš, da so le te pravzaprav nič drugega, kot le plod našega lastnega uma. S tem pričnejo omejitve samodejno odpadati, saj to kar v resnici smo, vsebuje naš um in tudi vse omejitve, ki jih proizvedemo s tem umom, a presega vse to. Skratka, to kar smo, vedno presega vse kar zaznavamo in vse kar ustvarjamo v umu. Zato smo vedno in v vsakem trenutku sposobni odvreči sleherno omejitev, sleherno neprijetno čustvo ali občutek, sleherno navado ali nagnjenje in sleherno odvisnost, ki jo ustvarimo v umu.
Tokrat želim predstaviti, po moji oceni, eno glavnih lastnosti, ki nas mimogrede zapelje v težave.
Ta lastnost je naš čut za diskriminacijo oziroma razločevanje. To je verjetno ena glavnih funkcij našega uma. Vedno, ko zaznamo ali slišimo nekaj novega, se odločimo, kaj bomo s tem naredili. Za voljo te predstavitve bom postopek skrajno poenostavil. Ko smo torej izpostavljeni nečemu novemu, običajno naredimo eno od treh stvari:
1. Zadevo v celoti sprejmemo, saj nam je morda bila predstavljena na prijeten način, morda se ujema s tem kar že verjamemo, morda nam je bil všeč vonj parfuma osebe, ki nam je to povedala, morda je bil takrat Jupiter v konjunkciji z Venero ali kak drug razlog, zaradi katerega zadevo enostavno sprejmemo. Rečemo si: "ja, tako je" ali "to sem jaz" ali "to je moja resnica" in zadevo pospravimo v predalček z nazivom "moja resnica". In to postane del naše resničnosti oziroma bolje rečeno del naše iluzije.
2. Zadevo zavrnemo. Ponovno je lahko poljubno mnogo najrazličnejših razlogov, zakaj nam nekaj ni všeč ali ne sovpada z našo resnico in tako se odločimo, da bomo zadevo zavrgli, ignorirali ali preprosto pozabili. Skratka, smatramo, da je to kar smo slišali nesmiselno in se niti ne želimo s tem ukvarjati.
3. Zadevo pogojno sprejmemo. Ta predalček, je morda še najbolj zanimiv, saj sem pospravimo stvari, ki bi jih morda sprejeli a je prisoten nek dejavnik, ki doda kanček dvoma ali negotovosti in zato ne moremo zadeve v celoti sprejeti. Skratka zadevo damo na stran z opombo, "preveri". No ponavadi ne zberemo dovolj energije, da dejansko preverimo in sčasoma vsebina tega predalčka roma do koša za smeti, oziroma tja kamor pošljemo stvari, ki smo jih zavrnili. No občasno pa kaj tudi preverimo in šele nato bodisi v celoti ali deloma sprejmemo ali v zavržemo.
Skratka, ko "nakupujemo" polnimo košaro s stvarmi, ki se nam zdijo smiselne in so nam všeč, stvari, za katere mislimo, da bi nam morda znale koristiti, a nismo povsem sigurni, polnimo v drugo košaro, stvari, ki se nam zdijo odvratne ali nesmiselne pa mečemo takoj v smeti.
Vsaka zadeva, ki jo sprejmemo (bodisi zavestno ali nezavedno) postane del našega mehanizma presojanja oziroma diskriminacije.
To je vse lepo in prav in ni prav nič narobe s tem. Težava je, da to presojanje, kam bomo kakšno zadevo pospravili, v glavnem poteka popolnoma avtomatsko na osnovi predhodnih stvari, ki smo jih že sprejeli, a morda nimajo prav nobene veze z resničnostjo ali nam prav nič ne koristijo. Celo nasprotno. Morda poteka precej tega presojanja na osnovi "programov", ki nam pravzaprav škodijo.
Konec koncev, nihče si noče zavestno škoditi (večinoma). Vendar po moji izkušnji, to dejansko počnemo. Seveda nezavedno, na osnovi neprimernih programov oziroma prepričanj.
Nekaj konkretnih primerov morda rahlo neprimernih programov oziroma prepričanj ali stanj, ki jih posledično doživljamo so: depresija, tesnoba, strahovi, stres, občutki "ne morem", "ne znam", "nisem vreden", "si ne zaslužim", ipd., in tudi vse neprimerne navade in odvisnosti. Oziroma, če še bolj povzamem, prav vsako stanje, izkušnja ali proces, je posledica nabiranja programov s pomočjo postopka diskriminacije, ki sem ga opisal zgoraj.
To preprosto pomeni, da vse neprijetno kar morda doživljamo, smo se sami naučili.
Naj to ponovim.
Vse naše težave, depresije, tesnobe, stres, strahovi in neželene navade smo se sami naučili.
Nič od tega ni prišlo, kar tako iz zraka ali kot splet čudežnih okoliščin ali kot kakšna kozmična šala na naš račun. Prav vse od teh neprijetnih ali negativnih navad, smo razvijali, vadili in utrjevali čisto sami. In pogosto smo to počeli dolge tedne, mesece in leta, da smo utrdili ta neprijetna stanja in da so tako postala del našega vsakdana.In za to, da lahko sploh obstajajo kot del naše resničnosti (iluzije), je potreben nenehen napor oziroma nenehno delo na nezavednem nivoju, da vzdržujemo vse te programe pri življenju.
Dobra novica je, da je mogoče te programe, navade ali načine delovanja izbrisati, bistveno bolj enostavno in hitreje, kot smo porabili, da smo jih sploh ustvarili. O temu pa prihodnjič.
Še kratka novička glede tečaja o metodi Sedona. Predvidoma bo tečaj en vikend v sredini Decembra. Podrobnosti bom javil verjetno že prihodnjič, oziroma takoj ko potrdim termin, prostor in ostale malenkosti. Vsekakor vam resnično priporočam ta tečaj, ki bo prvič v Sloveniji, in ki lahko postane ena najboljših prelomnic v vašem življenju.
Seveda, vabljeni tudi na redno skupino za vadenje tehnik metode Sedona, ki se srečuje vsako sredo ob 19h na Linhartovi 64 (modra stolpnica v pritličju v nasprotnem vogalu stavbe, kot je trgovina Drobtinica) v Ljubljani. Naslednje srečanje je že danes, 19. 11. 2008.
Vabljeni
Lep pozdrav
Milan Slunečko
Lester
