Danes bi želel samo na kratko nadaljevati temo o čutu za diskriminacijo. Do sedaj smo ugotovili, da je diskriminacija oziroma razločevanje precej pomembno za naše dobro počutje oziroma kvaliteto življenja. Poleg tega smo ugotovili, da je bolje ostati čim bolj odprt oziroma ne sklepati prehitro.
Po moji izkušnji odločitve sprejemamo oziroma diskriminiramo na večih nivojih. Nekako najbolj na površju je seveda racionalni um ali naše mišljenje. Malo globlje so naši občutki. Še za nivo globlje so osnovne želje oziroma potrebe. In najgloblji nivo je intuicija ali naše naravno vedenje ali nekaj čemur bi lahko rekli zdravi razum.
O najglobljem nivoju tokrat ne bom napisal ničesar saj presega naš um, presega naša čustva in občutke in pravzaprav niti nimamo besed s katerimi bi lahko ta nivo zadovoljivo opisovali. Bolj se bom posvetil vrhnjima dvema nivojema torej našemu racionalnemu umu in čustvom oziroma občutkom.
Ali ste se kdaj vprašali od kje pridejo občutki? Ali pa kaj so pravzaprav naše misli in od kod prihajajo? Večina našega razločevanja in odločanja se namreč dogaja ravno na teh dveh nivojih. Kadar prejmemo kakšno novo informacijo ali zvemo za kaj novega namreč na osnovi naših občutkov in mišljenja bodisi zadevo sprejmemo ali jo zavržemo. Torej je verjetno smiselno ugotoviti, kaj so pravzaprav naši občutki in naše misli in kod prihajajo?
Tako zelo intimno smo navezani na naše misli, na naša čustva in občutke, da običajno smatramo, da smo to mi sami. Tako zelo zaupamo svojim mislim in svojim občutkom, da v njih praktično nikoli ne podvomimo in jim tako rekoč slepo zaupamo.
Pa vendar? Ali vedno naredite tisto kar mislite? Če ste taki kot večina ljudi, je odgovor verjetno ne. Včasih naredimo dejanja v skladu s svojimi mislimi, včasih pa ne. Ali si kdaj rečete, to bom naredil, pa tega ne naredite? Seveda tudi tukaj včasih naredimo stvari v skladu s svojim mišljenjem, včasih pa ne. Tudi to je čisto normalno. Ali vedno počnemo stvari v skladu s svojim mišljenjem? Seveda ne. Oboje je večinoma nepovezano.
Ali si kadar vozite avtomobil, govorite v mislih: "Sedaj pritisni sklopko in prestavi v višjo prestavo. Sedaj moram obrniti volan v levo. Opa, nekdo teče čez cesto, sedaj moram pritisniti zavoro." Seveda tega ne počnemo. Naša dejanja se po moji izkušnji odvijajo popolnoma spontano sama od sebe. Mišljenje se vedno pojavi šele po dejanju.
Enako velja za naša čustva. Tudi čustva in občutki se pojavljajo spontano sama po sebi in so odziv na nek dogodek. Skratka nekaj se zgodi, šele nato se pojavi občutek ali čustvo in posledično mišljenje. Tako občutki/čustva kot mišljenje so reakcija ali odziv na dogodke in nimajo nobene veze s tem trenutkom. Občutki in mišljenje vedno govorijo o temu kar je bilo. So le odmev preteklosti.
V redu, vem, da je to morda precej odstopa od tega kar ste morda slišali do sedaj ali verjeli do sedaj, vendar bom zadevo peljal še korak dlje. Naše misli in naši občutki pravzaprav sploh niso naše misli in sploh niso naši občutki. Ne eno ne drugo nima nobene veze s tem kar v resnici smo. Oboje je le pojav na ali v temu kar v resnici smo. Ali ste vi vaš občutek ali ste vi tisti, ki se zaveda občutka? Ali ste vi vaše misli, ali ste vi tisti, ki se zaveda misli?
Naša največja težava je ravno identifikacija z občutki in mislimi oziroma mišljenjem. S tem se ujamemo v iluzijo časa in postanemo ujeti v igro odmevov. Tukaj izhaja vse trpljenje in bolečina, ki jih izkušamo. Vendar če si dovolite raziskati ta trenutek, boste ugotovili, da to kar v resnici smo, presega tako mišljenje kot občutke, vendar omogoča oboje.
Hmm, sprva sem želel ta članek napisati čisto na nivoju vsakdanjega mišljenja, a sem očitno zašel v bolj bivanjske sfere. Skratka, na kar napeljujem s tem člankom je, da poskusite malo opazovati svoje misli in občutke. Poglejte, kako se "vaši" občutki in "vaše" misli, dejansko skladajo z dogodki v vašem življenju in poskusite najti njihov izvir.
Metoda Sedona temelji na temu, da mi nismo naši občutki, le ti niso del nas, in zato jih lahko opustimo. Enako velja za misli. Oboje je le pojav na ali v temu kar smo.
Po moji izkušnji diskriminacija oziroma razločevanje, ki temelji na naših osnovnih željah oziroma potrebah, ki temelji na naših čustvih oziroma občutkih in ki temelji na našem mišljenju, je tisto kar nas drži ujete v iluzijo časa in trpljenje. Način kako to preseči je v temu, da odvržemo to navidezno identifikacijo s svojimi občutki in mišljenjem.
Tokrat sem šel bolj na "višje" (čeprav je višje in nižje le koncept oziroma ideja) ali bolj duhovne nivoje s tem člankom.
Tečaj metode Sedona
Še vedno je nekaj prostih mest za tečaj metode Sedona, ki bo v Ljubljani od 19. 12. 2008 do 21. 12. 2008. Podrobnosti o tečaju si lahko preberete na:
http://www.sedona.si/blog/obvestila/tecaj_metode_sedona/ (opomba: ta stran več ne obstaja)
Skupina za opuščanje neželenih čustev
Danes, 10. 12. 2008 bo ob 19 h ponovno srečanje skupine za opuščanje neželenih čustev na Linhartovi 64 v Ljubljani. Skupina je odprta za vsakogar in tudi predznanje ni potrebno.
Vabljeni.Lep pozdrav
Milan Slunečko
Lester
