Danes si poglejmo še en aspekt čuta za diskriminacijo. Se pravi vedno, ko tako ali drugače zaznamo nekaj novega, sprejmemo neke vrste odločitev, kaj bomo s tem novim naredili. Bodisi zadevo sprejmemo in vključimo v naše življenje, bodisi jo označimo za nepomembno in jo zavržemo ali pa nismo sigurni in jo spravimo v predalček, z oznako "razišči".
Čut za diskriminacijo oziroma za razločevanje je torej neke vrste leča ali filter, preko katerega zbiramo elemente, iz katerih nato gradimo svoje življenje. Sprejemamo znanja, informacije, prepričanja, vrednote, ki jih ta naš filter prepušča in iz tega oblikujemo svojo osebnost in vedenjske vzorce. Lahko, da pobiramo dobre gradnike, ki nam pomagajo in nas bogatijo, lahko pa pobiramo gradnike, ki nam škodijo in nas siromašijo. Torej bi lahko rekli, da je diskriminacija precej pomembna zadeva, ki izjemno vpliva na to kaj pravzaprav smo in kako živimo.
Na tej točki se mi pojavi le nekaj vprašanj. Na kakšni osnovi se pravzaprav odločamo, kaj bomo sprejeli in kaj zavrgli? Kako vemo kaj so dobri gradniki, kaj pa slabi gradniki? Kdo pravzaprav vrši to selekcijo? Kako ta čut za diskriminacijo sploh deluje?
Zaenkrat bom napisal le nekaj stavkov o drugem vprašanju: "Kako vemo kaj so dobri ali slabi gradniki za nas?"
Seveda bi večina pomislila, da so to izkušnje in zagotovo se s tem strinjam. Izkušnje nam gotovo povejo, kaj je dobro za nas kaj pa ne. Oziroma bolj točno povedano, izkušnje nam povedo kaj je bilo dobro za nas in kaj ni bilo. Poudarek je na preteklem času. Izkušnje nam vedno govorijo o preteklih doživetjih. In moja izkušnja mi pravi, da kar je bilo nekoč, ni nujno tudi danes. Kar je bilo nekoč dobro za nas, ni nujno tudi danes. Kar je bilo nekoč slabo za nas, ni nujno tudi danes.
Skratka vem, da se tole morda sliši hecno, vendar po moji izkušnji, ne moremo vedeti kaj je v temu trenutku dobra izbira našega čuta za diskriminacijo kaj pa ne. Lahko sklepamo na osnovi preteklih izkušenj, vendar popolnoma sigurni ne moremo biti. Zato smatram, da je daleč najboljša izbira našega čuta za diskriminacijo, tista v kateri vložimo tisto kar smo zaznali, v predalček "razišči". Sprejemanje ali zavračanje stvari le na osnovi občutkov in/ali racionalnega uma, se pogosto izkaže, da ni najboljša opcija.
Obstajajo številne študije in raziskave zelo uspešnih ljudi. Seveda vsakogar zanima kaj je tista skrivnostna formula, ki naredi nekoga izjemno bogatega in uspešnega. In kar je večina teh raziskav pokazala je, da so zelo uspešni ljudje izjemno sugestivni. Dovolijo si ne vedeti. So odprti za vse možnosti. Nič avtomatsko ne sprejmejo ali zavržejo, temveč so neizmerno radovedni in vsako stvar najprej preizkusijo v praksi in šele nato jo bodisi sprejmejo ali zavržejo.
Ne samo, da so radovedni, torej nenehno uporabljajo predalček "razišči", temveč so tudi akcijsko naravnani. Če dejansko ne gremo v akcijo in dejansko raziščemo tisto, je to enako, kot da bi zavrgli zadevo. Prej ali slej namreč vsebina predalčka "razišči" roma v pozabo.
Z dvema besedama je torej velik del tiste skrivnostne formule: radovednost in akcija.
Kot otroci smo bili praktično vsi neizmerno radovedni. Vse nas je zanimalo. Vse smo hoteli vedeti, slišati, poizkusiti, videti, čutiti. Nekje med odraščanjem pa smo kar nekako izgubili oziroma potlačili to čudovito naravno lastnost.
Ali se lahko spomnite kako je bilo, ko ste bili čisto majhni in je bil morda vaš rojstni dan? In morda ste našli lepo zavito darilo z mašnico, ki sta ga skrila starša? In ali se lahko spomnite kakšen občutek je bil, ko vas je neizmerno zanimalo, kaj se v tej lepo zaviti škatli skriva. Kako je vaša domišljija iskala možne odgovore? Morda ste poskušali tresti škatlo, in temeljito prisluhnili, da bi iz zvokov ugotovili, kaj se skriva v njej? Morda ste jo potežkali in po teži poskušali ugotoviti, kaj vas čaka? Morda ste poskušali prepoznati vonj darila? In kako ste komaj čakali, da pride tista ura, ko boste lahko odprli darilo in videli kaj ste pravzaprav dobili?
Ali pa ko ste se kot zelo majhen otrok igrali na travniku in naenkrat ste zagledali majhen blisk izjemno živih barv kako je preletel mimo vaše glave. Oh, kaj pa je to, ste morda vdihnili presenečeni? In to je bil vaš prvi metulj?
Če ste vsaj malo radovedni, bom prihodnjič še nadaljeval to isto temo.
Do takrat pa lahko vašo radovednost potešite tudi na srečanju skupine za opuščanje neželenih čustev, ki se dobiva vsako sredo ob 19h na Linhartovi 64 v Ljubljani. Prihodnje srečanje je že danes, 26.11.2008. Sobica je v modri stolpnici v pritličju, vhod pa je na nasprotnem vogalu stolpnice kot je trgovina Drobtinica. Na steklu poleg vrat piše "duhovni atelje".
Vabljeni.
Lep pozdrav
Milan Slunečko
Lester
